Vikend ob občinskem prazniku je bil za naše društvo res pester. Uspešno smo izpeljali dva večja dogodka, osrednji tradicionalni pohod ter vrhunski pevski koncert!

Tudi letos smo stopali po poteh, po katerih sta svoje prve življenjske zgodbe pisala Lojze Slak in Tone Pavček. Po poteh, kjer se še danes srečujejo melodije harmonike, lepa slovenska beseda, prijazni ljudje in čudoviti razgledi na mirnopeško pokrajino.

A saj veste, pri nas pohod nikoli ni samo pohod.

Je dan za srečanje, nasmehe, kakšno pesem med potjo, poetičen postanek in za prijetne pogovore s starimi in novimi prijatelji. Je tudi dan, ko se za nekaj ur umirimo in prepustimo zgodbam krajev, kjer sta odraščala moža, ki sta s svojo ustvarjalnostjo zaznamovala Slovenijo.

Pot pa ne bi bila tako živa in tako posebna brez številnih domačinov, društev in organizacij, ki vsako leto prispevajo svoj delček v mozaik tega dogodka. Tudi letos so pri pripravi in izvedbi sodelovala mirnopeška društva in posamezniki, ki s svojo srčnostjo, ustvarjalnostjo in gostoljubnostjo bogatijo pohod na vsakem koraku.
Z nami so bili člani Društva mirnopeških harmonikarjev, Društva vinogradnikov Mirna Peč, Kulturnega društva Mirna Peč, Pevske skupine Čebelice, Moškega pevskega zbora Rožmarin, Društva podeželskih žena Mirna Peč, Turističnega društva Mirna Peč in Sekcije ljubiteljev Slakove glasbe ter Konjeniškega društva treh dolin.

Veseli nas tudi sodelovanje z Osnovno šolo Toneta Pavčka Mirna Peč, ki pomaga ohranjati živ spomin na pesnika in njegovo bogato dediščino ter jo prenašati na mlajše generacije. V Šentjuriju so učenci in mentorji tudi letos pripravili kulturni program, s katerim so Pavčkove misli in verzi znova zaživeli med pohodniki.

Na Malem Kalu je kulturni program skupaj z domačini in člani Kulturnega društva Mirna Peč soustvarjal Leopold Pungerčar, nečak Lojzeta Slaka, ki s svojim poznavanjem družinske dediščine in spominov na znamenitega rojaka pohodnikom vedno pričara poseben vpogled v življenje in čas velikega glasbenika.

Res je, da Brenčači pohod organiziramo, a ga vsako leto soustvarja veliko pridnih rok, odprtih src in dobre volje. Poseben čar te poti je v tem, da ne povezuje le krajev, temveč tudi ljudi, zgodbe in generacije.
Prav zato se tega junijskega srečanja vedno znova veselimo.