Nina Mikec in Primož Tomažič sta v Mirni Peči pripravila slikovit moto potopis, med katerim sta okoli 80 obiskovalcev popeljala po zanimivem baltskem trojčku.
Navdušena motorista Nina Mikec in Primož Tomažič sta se na moto pustolovščino po Litvi, Latviji in Estoniji odpravila konec poletja 2020, tik pred vnovičnim zaprtjem meja ob ukrepih za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Časi so bili negotovi in do zadnjega dne pred odhodom nista vedela, kakšne omejitve, morebitne karantene in druge ovire ju čakajo na poti. A na srečo se je vse izteklo po načrtih in sta 22. avgusta vendarle krenila od doma. Pot ju je vodila čez Madžarsko, Slovaško, Poljsko in preko treh baltskih držav – Litve, Latvije in Estonije – ter nazaj.
V 17 dneh popotovanja sta prevozila 6.099 kilometrov in vmes doživela marsikaj lepega, zanimivega, zabavnega, a tudi nepredvidljivega. Na poti ju je neštetokrat zmočil dež ter sta si morala “stokrat dnevno” obleči in sleči dežno opremo. Baltsko muhasto vreme in lega namreč ne dopuščata pravega poletja in vročine; naokoli ni hribov in gora, temveč ravnine z redkimi nizkimi vzpetinami z največ okoli 300 metrov nadmorske višine.
Litva, Latvija in Estonija verjetno delno tudi zaradi klime niso ravno znane kot turistične, čeprav imajo po pripovedovanju Nine in Primoža veliko za pokazati. Očarali so ju čudovita narava in številni parki na prostem z raznovrstnimi tematikami. V njih na ogled stojijo rokodelske lesene umetnine v obliki škratov in čarovnic ter tradicionalne starinske vasi, kot so bile nekoč. Lepe so se jima zdele značilne vetrnice in svetilniki, peljala sta se mimo mnogih štorkljinih gnezd in se sprehodila po ukrivljeni peščeni sipini Kurska kosa.
Potepala sta se po neskončnih peščenih plažah s številnimi školjkami, kjer nista našla čisto nič jantarja. Videla sta pokopališča s posebnimi lesenimi spomeniki v obliki rož in živali ter v litvanski Vilni vstopila v Užupis – republiko, ki jo opisujejo z besedami svobodni duh, umetniško ustvarjalno pa tudi skvoterstvo. Obiskala sta številne zgodovinske muzeje in razkrila, da imajo vse tri baltske prestolnice spominske muzeje žrtvam KGB-ja. Enega sta si ogledala v latvijski Rigi, ko sta se v “hiši na vogalu, iz katere v tedanjih časih sovjetskega režima nihče ni prišel živ” s spoštljivostjo sprehodila po nekdanjih zaporniških celicah, sobah za zasliševanje in mučilnicami. V njih so zaporniki preživljali svoje zadnje dni.
V estonskem Talinu sta se v najstarejši lekarni v Evropi spraševala, kaj neki so zdravili z jelenovim penisom. Na tržnicah sta pasla oči na pisanih stojnicah s piškoti na kilograme, z lokalnimi specialitetami, kot so suhe ribe in lignji ter ogromno vložene zelenjave, s poceni in slastnimi borovnicami in brusnicami ter z dragocenim jantarjem. Pogumna Nina se je okopala v bolj hladnem kot toplem Baltskem morju in je bila strašno navdušena, ko je v Estoniji končno privozila do vasi z imenom Nina. V najlepši spomin pa so se jima vtisnila prostrana močvirja, poraščena z reso, mahovnicami in borovnicami, v objemu katerih sta ob pogledu na tisočera jezera občudovala nepozabne živo ognjene sončne vzhode.
Z motorističnega vidika so ju “(rahlo negativno) presenetile ceste, saj so vse ravne in z izjemo glavnih prometnic vse makadamske“. Kot navdušena motorista sta zato komaj čakala kakšno krožno križišče, da sta na poti lahko končno naredila ovinek ali dva. Pred vhodom so ju pričakali veliki napisi z imenom bližajočega se mesta in večkrat na poti sta naletela na “središče Evrope”. Med potovanjem se je neko jutro Primožu pokvaril motor. Zaplet sta rešila s pomočjo s seboj pripeljane servisne opreme in ustrežljivega prodajalca v trgovini z motoristično opremo, ki ju je preusmeril v prodajalno z akumulatorji. Sicer pa nista imela večjih pretresov z izjemo manjše nesreče na parkirišču, ko je voznica pri vzvratni vožnji podrla njuna motorja. Tudi posebnih koronskih ukrepov ni bilo, bi si pa s predolgim fotografiranjem pred mejno tablo z Estonijo skoraj prislužila 14-dnevno karanteno.
Srečo sta imela s sprotnim izbiranjem prenočišč preko spletne platforme Booking. Čeprav včasih vsaj na prvi pogled ni bilo videti ravno obetavno. Spala sta namreč tudi v na zunanji videz neugledni hiši, ki je na njuno veselje v notranjosti vendarle skrivala lep obljubljeni apartma. V najetem bungalovu sta se navihano muzala na terasi, ki je nudila pogled na pokopališče, in se kar nekajkrat sredi noči zabavala ob glasnih zvokih strastnih užitkov, ki so se širili iz sosednjih soban. Sicer pa – kot sta pojasnila – na potovanju za počitek ne potrebujeta veliko, “samo posteljo, kopalnico in kuhinjo“. Zato, da se naspita, osvežita in si lahko kaj dobrega pripravita.
Včasih sta kuhala po prihodu na cilj, še raje sta poskušala lokalne dobrote. Primož je bil bolj zadržan ter je prisegal na preizkušene klobase in salame, medtem ko je Nina vselej poskusila tradicionalno. Jedla sta drugače. Zagrizla sta v posušene kuhane ribe in celo v narodno jed iz baltskega slanika in slanice z močnim vonjem po strohnelem. Jedla sta temen ržen kruh, “ki zdrži 14 dni“, losovo juho, kibinai, maizes zupo, kirju koer, kuhoke … in ob večerih po prihodu na cilj pila pivo in nizko alkoholno pijačo kvas. Del okusov – sladki maizes zupo in kirju koer, mesne žepke kibinai in skutne ploščice kohuke – sta ponudila obiskovalcem potopisnega predavanja. Večini so bili prigrizki všeč, o čemer so ob koncu pričali prazni pladnji, skodelice in kozarčki.
Prekaljena motorista in popotnika sta pustila vtis. Pričakovano, seveda. Zanimiva sogovornika sta polna izkušenj in užitek ju je bilo poslušati. Na motorju preživita praktično vse proste dni v letu; med cestnimi ovinki dopustujeta že od leta 2010, ko sta se vsak s svojim motorjem prvič odpravila na skupno daljšo pot. Do sedaj sta prevozila praktično celotno Evropo z izjemo Skandinavije in Anglije. Večkrat sta obiskala balkanske države – Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Albanijo, Bolgarijo, Romunijo – ter otoke Sicilijo, Sardinijo in Korziko. Letos sta prispela vse do praga Azije – Carigrada -, kjer sta okusila še malo Turčije.
Misli jima neutrudno uhajajo v načrte za prihodnje moto pustolovščine. Zavedata se, da je pot okoli Črnega morja zaradi vojnih razmer žal nemogoča, želita si ogledati Skandinavijo oziroma pot na Nordcap, kar pa je zanju trenutno cenovno in časovno precejšen zalogaj. Da, še veliko, veliko imata za povedati, pokazati in za doživeti. Upamo, da se nama nekoč znova pridružita, do tedaj pa jima želimo mnogo brezskrbnih in doživetja polnih moto pustolovščin.
Moto popotovanje po Baltskem trojčku smo pripravili v sodelovanju z Europe Direct Novo mesto in Občino Mirna Peč. V Društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči radi sodelujemo ter seveda dalje snujemo in pripravljamo zanimive in doživetij polne prireditve tudi v prihodnje. V najbolj veselem mesecu skupaj s starši drugošolcev verouka v ponedeljek, 5. decembra, prijazno vabimo na miklavževanje, v četrtek in petek, 22. in 23. decembra, pa z Domom Frata na ogled živih jaslic. Leto bomo v Mirni Peči zaključili z velikim koncertom priljubljenih Čukov z animacijo za otroke in s prazničnim sejmom, ki bo na zadnji četrtek, 29. decembra.
Če želite prvi izvedeti, kje se lahko znova prijetno družimo, vas toplo vabimo k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com. Vse dogodke sproti napovedujemo tudi na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na naši čisto sveži spletni strani cetrtkova-brencanja.si. Vedno znova se veselimo snidenja z vami,
Brenčači