Arhiv Značk: potopis

Vabilo na potopis o Zambiji domačinke Laure Pust

V četrtek, 25. aprila, ob 19. uri prijazno vabimo v avlo Osnovne šole Toneta Pavčka v Mirni Peči na potopis “Od Mirne Peči do Nangome” o humanitarno-medicinski odpravi v Zambiji 2023. Mirnopečanka in mlada zdravnica Laura Pust bo delila utrinke iz afriške vasice, kjer so pomagali v bolnišnici, ki jo je ustanovil slovenski pater Stanko Rozman.

Današnjo podobo Zambije sta sooblikovali burna zgodovina in mirnost naravnih lepot. V skrivnostni afriški lepotici se prepletajo zvoki in barve, prostranstvo, divjina in dostikrat tudi kruta usoda, skupek pa priča o moči preživetja in želje po svobodi. Njeno srce je mogočna reka Zambezi, nepozabne prizore pa ponujajo prečudoviti Viktorijini slapovi in nacionalni parki z raznolikim živalskim svetom. Starodavna in mladostna hkrati je zibelka bogate kulture, ki so jo oblikovali gostoljubni ljudje. Njena večna lepota in globoka duša puščajo sledi na vsakomur, ki jo obišče.

Domačinom, ki imajo težave z vidom, so podarili rabljena očala.

Neizbrisno sled je pustila tudi na Mirnopečanki Lauri Pust. Zanjo, takrat še absolventko medicine, je bilo lansko poletje veliko več kot zgolj premor od študijskih obveznosti. S štirimi kolegi je odšla na humanitarno-medicinsko odpravo v Nangomo, v vasico v Zambiji, kjer so se vsi skupaj pridružili zdravstvenemu osebju lokalne bolnišnice, ki jo je ustanovil slovenski pater Stanko Rozman. S svojim znanjem, izkušnjami in prinesenimi medicinskimi pripomočki iz Slovenije so okrepili tamkajšnjo bolnišnično zdravstveno ekipo in skupaj sodelovali pri zdravljenju pacientov.

Dogodek: Potopis “Od Mirne Peči do Nangome” o humanitarno-medicinski odpravi v Zambiji 2023

Potopisna predavateljica: Mirnopečanka in mlada zdravnica Laura Pust

Datum in ura: četrtek, 25. april 2024, ob 19. uri

Kraj: avla Osnovne šole Toneta Pavčka, Postaja 1, Mirna Peč

Vstop je prost. Ni se potrebno prijaviti in ni vstopnine. Hvaležni pa bomo za prostovoljne prispevke, ki jih bomo delno namenili v humanitarne namene, medtem ko bo šel preostanek v podporo delovanju društva.

Organizator: Kulturno društvo Četrtkova brenčanja v Mirni Peči

Laura Pust je danes že mlada zdravnica, ki svoj prosti čas rada namenja športu in umetnosti. S toplino in hvaležnostjo se spominja trenutkov, ki jih je preživela v Afriki. Izkušnja ji je omogočila, da je združila ljubezen do medicine in prostovoljstva, kar je bilo zanjo izjemnega pomena. Danes bogatejša bolje razume svet in sebe. Priprave na odpravo so zajemale obsežno nabiranje znanja, zdravil in medicinskega materiala, a tudi osebni razvoj in poglobitev v kulturo, ki je bila zanjo pred odhodom v zambijsko vasico še velika neznanka.

Med otroci

Domačini so jih sprejeli odprtih rok in jim na vsakem koraku izkazovali dobrodošlico in naklonjenost. Življenje in delo v bolnišnici in v lokalni skupnosti je bilo pestro, od učenja novih medicinskih pristopov in izvajanja operativnih posegov do organizacije kina pod zvezdami in pečenja “babičinega” kruha in štrudlja. Laura Pust se navdušeno spominja trenutkov, preživetih z otroki, in še zlasti dni, ko je lahko sama pripomogla izboljšati življenja. Po vrnitvi domov ni bila bogatejša le za strokovno znanje, temveč tudi za zavedanje pomena prilagodljvosti, empatije in lepih medčloveških vezi. Danes ve, da za pomoč sočloveku in za lepši svet ne potrebujemo veliko – samo voljo, čas in predanost –, ter je ob zavedanju še bolj odločena slediti svojim sanjam v medicini.

V četrtek, 25. aprila, ob 19. uri vljudno vabljeni v avlo mirnopeške šole. Prisluhnite njeni pripovedi v besedi in fotografiji o Zambiji. Med drugim bo razkrila, kako je prvič opravila zahtevnejši operacijski poseg, zakaj je kmalu po prihodu kupila “chitenge” in ga nosila cele tri mesece ter kaj pomeni njeno zambijsko ime Chimwemwe. Dobrodošli!

Dobrodošli tudi na brenčaške dogodke v prihodnjih mesecih. Zadnji majski četrtek vabimo na kulinarično doživetje “Mir na peč, dobru bo!” z lokalnimi ponudniki odlične hrane in pijače, v soboto, 22. junija, pa v sklopu občinskega praznika na 11. pohod po Poti Slakove in Pavčkove mladosti. Rezervirajte si datuma, okusno in kulturno-športno razigrano bo. Če želite prvi izvedeti vse podrobnosti, vas vabimo na Facebook in Instagram profil Četrtkova brenčanja v Mirni Peči, k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com in k obisku naše spletne strani cetrtkova-brencanja.si.

Hvala in vedno dobrodošli v brenčaški družbi,

Brenčači

Odkrivanje Namibije z Barbaro in Črtom

Barbara Vidmajer in Črt Jaklič sta s slikovitim potopisom o Namibiji pritegnila številne obiskovalce. V polni šolski avli so ju z velikim zanimanjem poslušali od začetka do konca.

Na potopisnem predavanju o Namibiji smo bili očarani nad izjemnimi fotografijami in posnetki, ki sta jih v objektiv ujela novinarka Barbara Vidmajer in domačin Črt Jaklič.

Barbara Vidmajer in Črt Jaklič sta napolnila šolsko avlo in navdušila obiskovalce.

Prigode, anekdote in pustolovščine s popotovanja sta opisovala tako doživeto, da smo vmes v mislih tudi sami odpotovali … Z zgodbami sta naju pospremila tja daleč, kjer se peščene sipine dotikajo valovitega morja, kjer rjovejo mogočne zveri in sobivajo eksotične živali, kjer nedotaknjena narava skrbno čuva številna bogastva, ki ostajajo varno skrita že na milijone in milijone let.

Slikovita, zanimiva in živahna predstavitev odkrivanja čudes ene najlepših afriških dežel se je usidrala v spomin. Barbara in Črt sta vzpodbudila radovednost in sta verjetno tudi koga navdušila, da se bo nekdaj sam odpravil na prečudovit jugozahod Afrike. Morda na podoben način kot onadva, ki sta v tandemu še z enim parom po Namibiji skupno prevozila 3400 kilometrov. V lastni režiji in večinoma po divjem makadamu.

Črt na rdečih sipinah

Obiskala sta Namib – najstarejšo puščavo na svetu, se vzpenjala po rdečih sipinah, spala pod zvezdnatim nebom v šotoru na strehi avtomobila. Deskala sta po pesku, kajakirala med tjulnji, ljubkovala surikate ter čisto od blizu opazovala leve, geparde, šakale, nosoroga, noje, zebre, žirafe, slone, hijene, raznovrstne antilope, flaminge in ostale pisane ptice. Posebno se jima je vtisnilo srečanje s plemenskimi ljudstvi Hindi in Bušmani, ki so ju očarali s preprostostjo in gostoljubnostjo. Več o njunih doživetjih si lahko ogledate TUKAJ.

V Namibiji sta se imela nepozabno in lepo, čeprav je bilo na trenutke tudi nevarno. Opisala sta nesrečo s porezano Črtovo dlanjo, ki jo je sredi ničesar zašil in mojstrsko operiral nemški kirurg, in imela sta bližnje snidenje z razjarjenim slonom. Uf, da … doživeto je bilo. Njuni opisi, zgodbe in posnetki so ponudili bogat vpogled v raznolikost, nepredvidljivost in lepoto brezmejne afriške države. Dežele, kjer – kot pravita Barbara in Črt – “čas teče drugače – sploh, če je v neposredni bližini lev“.

Barbara v družbi slonov

Čas včasih res teče drugače – enkrat (pre)hitro, drugič (pre)počasi – in v slednjem primeru je dolgčas fino hitro pregnati. Najbolje v brenčaški družbi in z veseljem sporočamo, da tudi v najbolj prazničnem mesecu pripravljamo pester program. V četrtek in petek, 21. in 22. decembra, bodo na Frati znova oživele jaslice, konec najbolj veselega meseca pa v Mirni Peči sledi veliko silvestrovanje s priljubljenimi Čuki. Na velikem odru bodo “pristali” v četrtek, tokrat zadnji v letu 2023. Velika “Zzzabava s Čuki” bo 28. decembra, pa praznične stojnice ter pijača in jedača bodo tudi.

Spremljajte nas na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na spletni strani cetrtkova-brencanja.si ter se prijavite na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com, da boste resnično prvi izvedeli, kaj zanimivega vam spet pripravljamo.

Hvala in vedno dobrodošli,

Brenčači

November 2022 – Potopisno predavanje: Baltski trojček

Nina Mikec in Primož Tomažič sta v Mirni Peči pripravila slikovit moto potopis, med katerim sta okoli 80 obiskovalcev popeljala po zanimivem baltskem trojčku.

Navdušena motorista Nina Mikec in Primož Tomažič sta se na moto pustolovščino po Litvi, Latviji in Estoniji odpravila konec poletja 2020, tik pred vnovičnim zaprtjem meja ob ukrepih za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Časi so bili negotovi in do zadnjega dne pred odhodom nista vedela, kakšne omejitve, morebitne karantene in druge ovire ju čakajo na poti. A na srečo se je vse izteklo po načrtih in sta 22. avgusta vendarle krenila od doma. Pot ju je vodila čez Madžarsko, Slovaško, Poljsko in preko treh baltskih držav – Litve, Latvije in Estonije – ter nazaj.

Primož Tomažič in Nina Mikec

V 17 dneh popotovanja sta prevozila 6.099 kilometrov in vmes doživela marsikaj lepega, zanimivega, zabavnega, a tudi nepredvidljivega. Na poti ju je neštetokrat zmočil dež ter sta si morala “stokrat dnevno” obleči in sleči dežno opremo. Baltsko muhasto vreme in lega namreč ne dopuščata pravega poletja in vročine; naokoli ni hribov in gora, temveč ravnine z redkimi nizkimi vzpetinami z največ okoli 300 metrov nadmorske višine.

Litva, Latvija in Estonija verjetno delno tudi zaradi klime niso ravno znane kot turistične, čeprav imajo po pripovedovanju Nine in Primoža veliko za pokazati. Očarali so ju čudovita narava in številni parki na prostem z raznovrstnimi tematikami. V njih na ogled stojijo rokodelske lesene umetnine v obliki škratov in čarovnic ter tradicionalne starinske vasi, kot so bile nekoč. Lepe so se jima zdele značilne vetrnice in svetilniki, peljala sta se mimo mnogih štorkljinih gnezd in se sprehodila po ukrivljeni peščeni sipini Kurska kosa.

Mirnopeška občinska sejna soba je bila polna obiskovalcev.

Potepala sta se po neskončnih peščenih plažah s številnimi školjkami, kjer nista našla čisto nič jantarja. Videla sta pokopališča s posebnimi lesenimi spomeniki v obliki rož in živali ter v litvanski Vilni vstopila v Užupis – republiko, ki jo opisujejo z besedami svobodni duh, umetniško ustvarjalno pa tudi skvoterstvo. Obiskala sta številne zgodovinske muzeje in razkrila, da imajo vse tri baltske prestolnice spominske muzeje žrtvam KGB-ja. Enega sta si ogledala v latvijski Rigi, ko sta se v “hiši na vogalu, iz katere v tedanjih časih sovjetskega režima nihče ni prišel živ” s spoštljivostjo sprehodila po nekdanjih zaporniških celicah, sobah za zasliševanje in mučilnicami. V njih so zaporniki preživljali svoje zadnje dni. 

V estonskem Talinu sta se v najstarejši lekarni v Evropi spraševala, kaj neki so zdravili z jelenovim penisom. Na tržnicah sta pasla oči na pisanih stojnicah s piškoti na kilograme, z lokalnimi specialitetami, kot so suhe ribe in lignji ter ogromno vložene zelenjave, s poceni in slastnimi borovnicami in brusnicami ter z dragocenim jantarjem. Pogumna Nina se je okopala v bolj hladnem kot toplem Baltskem morju in je bila strašno navdušena, ko je v Estoniji končno privozila do vasi z imenom Nina. V najlepši spomin pa so se jima vtisnila prostrana močvirja, poraščena z reso, mahovnicami in borovnicami, v objemu katerih sta ob pogledu na tisočera jezera občudovala nepozabne živo ognjene sončne vzhode.

Eno od močvirij s tisočerimi jezerci

Z motorističnega vidika so ju “(rahlo negativno) presenetile ceste, saj so vse ravne in z izjemo glavnih prometnic vse makadamske“. Kot navdušena motorista sta zato komaj čakala kakšno krožno križišče, da sta na poti lahko končno naredila ovinek ali dva. Pred vhodom so ju pričakali veliki napisi z imenom bližajočega se mesta in večkrat na poti sta naletela na “središče Evrope”. Med potovanjem se je neko jutro Primožu pokvaril motor. Zaplet sta rešila s pomočjo s seboj pripeljane servisne opreme in ustrežljivega prodajalca v trgovini z motoristično opremo, ki ju je preusmeril v prodajalno z akumulatorji. Sicer pa nista imela večjih pretresov z izjemo manjše nesreče na parkirišču, ko je voznica pri vzvratni vožnji podrla njuna motorja. Tudi posebnih koronskih ukrepov ni bilo, bi si pa s predolgim fotografiranjem pred mejno tablo z Estonijo skoraj prislužila 14-dnevno karanteno.

Srečo sta imela s sprotnim izbiranjem prenočišč preko spletne platforme Booking. Čeprav včasih vsaj na prvi pogled ni bilo videti ravno obetavno. Spala sta namreč tudi v na zunanji videz neugledni hiši, ki je na njuno veselje v notranjosti vendarle skrivala lep obljubljeni apartma. V najetem bungalovu sta se navihano muzala na terasi, ki je nudila pogled na pokopališče, in se kar nekajkrat sredi noči zabavala ob glasnih zvokih strastnih užitkov, ki so se širili iz sosednjih soban. Sicer pa – kot sta pojasnila – na potovanju za počitek ne potrebujeta veliko, “samo posteljo, kopalnico in kuhinjo“. Zato, da se naspita, osvežita in si lahko kaj dobrega pripravita.

Kirju koer v prevodu pomeni “sledilni pes” in je tradicionalna estonska sladica.

Včasih sta kuhala po prihodu na cilj, še raje sta poskušala lokalne dobrote. Primož je bil bolj zadržan ter je prisegal na preizkušene klobase in salame, medtem ko je Nina vselej poskusila tradicionalno. Jedla sta drugače. Zagrizla sta v posušene kuhane ribe in celo v narodno jed iz baltskega slanika in slanice z močnim vonjem po strohnelem. Jedla sta temen ržen kruh, “ki zdrži 14 dni“, losovo juho, kibinai, maizes zupo, kirju koer, kuhoke … in ob večerih po prihodu na cilj pila pivo in nizko alkoholno pijačo kvas. Del okusov – sladki maizes zupo in kirju koer, mesne žepke kibinai in skutne ploščice kohuke – sta ponudila obiskovalcem potopisnega predavanja. Večini so bili prigrizki všeč, o čemer so ob koncu pričali prazni pladnji, skodelice in kozarčki.

Prekaljena motorista in popotnika sta pustila vtis. Pričakovano, seveda. Zanimiva sogovornika sta polna izkušenj in užitek ju je bilo poslušati. Na motorju preživita praktično vse proste dni v letu; med cestnimi ovinki dopustujeta že od leta 2010, ko sta se vsak s svojim motorjem prvič odpravila na skupno daljšo pot. Do sedaj sta prevozila praktično celotno Evropo z izjemo Skandinavije in Anglije. Večkrat sta obiskala balkanske države – Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Albanijo, Bolgarijo, Romunijo – ter otoke Sicilijo, Sardinijo in Korziko. Letos sta prispela vse do praga Azije – Carigrada -, kjer sta okusila še malo Turčije.

Slikovit mestni trg

Misli jima neutrudno uhajajo v načrte za prihodnje moto pustolovščine. Zavedata se, da je pot okoli Črnega morja zaradi vojnih razmer žal nemogoča, želita si ogledati Skandinavijo oziroma pot na Nordcap, kar pa je zanju trenutno cenovno in časovno precejšen zalogaj. Da, še veliko, veliko imata za povedati, pokazati in za doživeti. Upamo, da se nama nekoč znova pridružita, do tedaj pa jima želimo mnogo brezskrbnih in doživetja polnih moto pustolovščin.

Moto popotovanje po Baltskem trojčku smo pripravili v sodelovanju z Europe Direct Novo mesto in Občino Mirna Peč. V Društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči radi sodelujemo ter seveda dalje snujemo in pripravljamo zanimive in doživetij polne prireditve tudi v prihodnje. V najbolj veselem mesecu skupaj s starši drugošolcev verouka v ponedeljek, 5. decembra, prijazno vabimo na miklavževanje, v četrtek in petek, 22. in 23. decembra, pa z Domom Frata na ogled živih jaslic. Leto bomo v Mirni Peči zaključili z velikim koncertom priljubljenih Čukov z animacijo za otroke in s prazničnim sejmom, ki bo na zadnji četrtek, 29. decembra.

Decembra prijazno vabljeni na Čuke!

Če želite prvi izvedeti, kje se lahko znova prijetno družimo, vas toplo vabimo k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com. Vse dogodke sproti napovedujemo tudi na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na naši čisto sveži spletni strani cetrtkova-brencanja.si. Vedno znova se veselimo snidenja z vami,

Brenčači