Lepo. Lepo je bilo v Mirni Peči na “Zzzabavi s Čuki in prazničnim sejmom”. Ljudje smo se zbrali, zaplesali, zapeli, se poveselili in veselo nazdravili za srečno novo leto. Veliko nas je bilo. Vsi smo se radostno nasmejali drug drugemu ter širili pozitivno energijo po mirnopeški dolini in daleč naokoli.
Na “Zzzabavo s Čuki in prazničnim sejmom” je iz daljne Ledene dežele pripotovala teta Zzzima, najboljša prijateljica dedka Mraza in babice Mraz. Pripovedovala je čudovito pravljico o dobrih mirnopeških ljudeh, ki so s skupnimi močmi premagali zlovoljnega baciljaka Zzzeva. Njegov nesramni cilj je bil za veke vekomaj izbrisati nasmehe z ustnic prešernih Mirnopečanov. A prijazni ljudje se niso in niso dali. Zzzevu na koncu kljub trmastemu vztrajanju ni preostalo drugega, kot da se je razočaran obrisal pod nosom, odvrgel “korono” z ogromne glave in se poražen še sam od srca nasmejal.
Široko, od ušes do ušes, so bili na odru nasmejani tudi priljubljeni Čuki. S številnimi uspešnicami so naredili pravi žur. Najprej so s plesalko razveselili predvsem otroke, na oder iz občinstva privabili harmonikaše, pevce in plesalce. Med drugim so zapeli kultne Krokodilčki, Sankaška polka, Rdeča mašna, Mal’ naprej pa mal’ nazaj, Komar, Greva gor v hribe … Zaključili so s prelepo Zgodbo o prijateljstvu, ki so jo na odru zapeli skupaj s člani Kulturnega društva Četrtkova brenčanja v Mirni Peči.
Dogodek smo organizirali Brenčači ob sofinanciranju Občine Mirna Peč in ob pomoči naših zvestih pomočnikov. Hvala. Posebno najlepša hvala gre tudi Osnovni šoli Toneta Pavčka, gasilcem PGD Jablan in PGD Hmeljčič, Kritinam Majde, Justini Drenik, hišniku Marku Matohu, Dejanu Dularju, Sabini Kovačič, Mojci Lužar ter sposobnim in okretnim natakarjem za brenčaškim točilnim pultom. Hvala podpornikom društva in hvala čisto vsem, ki ste kakor koli pomagali, da je silvestrovanje na prostem v Mirni Peči tako čudovito uspelo. Hvaležni smo.
Hvala tudi ponudnikom odlične hrane in pijače. Slastne hamburgerje in pregrešno dober šmoren s sladoledom so na zzzabavi pekli chefi Cateringa Kukman. Sladokusce so prav tako pocrkljali novomeški skavti z debelo namazanimi palačinkami ter Matej iz Sašinih butičnih sladic s svežimi kokicami in šmornom. Brenčači s pomočniki in Peter s Pivovarne Cesar pa smo z okrepčilno pijačo poskrbeli, da se grla niso osušila.
Raznolika je bila tudi ponudba na prazničnih stojnicah, kjer so slovenski rokodelci upravičeno ponosno razkazovali sadove svojega ustvarjanja in dela. Med njimi so bili izdelki iz lesa in konoplje, ekološki pridelki, zimske kape s krznenimi cofki, ročno šivana dela, naravna kozmetika in mlečni izdelki. Ustvarjalci, pridelovalci in predelovalci so znova dokazali, kako dragoceni so znanje, domišljija, kreativnost, ideje ter predvsem pridno, predano in trdo delo. Tudi njim hvala iz srca.
Obenem zelo hvala seveda Vam, obiskovalcem. Za Vas se trudimo in se bomo tudi vnaprej. Imamo le eno skromno željo – če bi lahko tudi v prihodnje radodarno delili nasmehe ljudem okoli vas. Naj se smehljaji razlezejo daleč, daleč, od ušes do ušes, pa vse v novo leto in še v leta naprej. Srečno, veselo, prijazno in ljubezni polno naj bo leto 2023! Za zabavo bomo poskrbeli v Kulturnem društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči. Polni idej smo in odločeni smo, da jih nekoč udejanjimo. Da … zagotovo se bomo tudi v prihodnjem letu v Mirni Peči trudili popestriti zadnje četrtke v mesecu.
Če želite prvi izvedeti, kje, kdaj in kaj zabavnega spet snujemo, vas vabimo na Facebook in Instagram profil Četrtkova brenčanja v Mirni Peči, k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com in k obisku naše čisto sveže spletne strani www.cetrtkova-brencanja.si. Dobrodošli v brenčaški družbi vsak zadnji četrtek v mesecu! Se vidimo!
Nina Mikec in Primož Tomažič sta v Mirni Peči pripravila slikovit moto potopis, med katerim sta okoli 80 obiskovalcev popeljala po zanimivem baltskem trojčku.
Navdušena motorista Nina Mikec in Primož Tomažič sta se na moto pustolovščino po Litvi, Latviji in Estoniji odpravila konec poletja 2020, tik pred vnovičnim zaprtjem meja ob ukrepih za zajezitev širjenja novega koronavirusa. Časi so bili negotovi in do zadnjega dne pred odhodom nista vedela, kakšne omejitve, morebitne karantene in druge ovire ju čakajo na poti. A na srečo se je vse izteklo po načrtih in sta 22. avgusta vendarle krenila od doma. Pot ju je vodila čez Madžarsko, Slovaško, Poljsko in preko treh baltskih držav – Litve, Latvije in Estonije – ter nazaj.
Primož Tomažič in Nina Mikec
V 17 dneh popotovanja sta prevozila 6.099 kilometrov in vmes doživela marsikaj lepega, zanimivega, zabavnega, a tudi nepredvidljivega. Na poti ju je neštetokrat zmočil dež ter sta si morala “stokrat dnevno” obleči in sleči dežno opremo. Baltsko muhasto vreme in lega namreč ne dopuščata pravega poletja in vročine; naokoli ni hribov in gora, temveč ravnine z redkimi nizkimi vzpetinami z največ okoli 300 metrov nadmorske višine.
Litva, Latvija in Estonija verjetno delno tudi zaradi klime niso ravno znane kot turistične, čeprav imajo po pripovedovanju Nine in Primoža veliko za pokazati. Očarali so ju čudovita narava in številni parki na prostem z raznovrstnimi tematikami. V njih na ogled stojijo rokodelske lesene umetnine v obliki škratov in čarovnic ter tradicionalne starinske vasi, kot so bile nekoč. Lepe so se jima zdele značilne vetrnice in svetilniki, peljala sta se mimo mnogih štorkljinih gnezd in se sprehodila po ukrivljeni peščeni sipini Kurska kosa.
Mirnopeška občinska sejna soba je bila polna obiskovalcev.
Potepala sta se po neskončnih peščenih plažah s številnimi školjkami, kjer nista našla čisto nič jantarja. Videla sta pokopališča s posebnimi lesenimi spomeniki v obliki rož in živali ter v litvanski Vilni vstopila v Užupis – republiko, ki jo opisujejo z besedami svobodni duh, umetniško ustvarjalno pa tudi skvoterstvo. Obiskala sta številne zgodovinske muzeje in razkrila, da imajo vse tri baltske prestolnice spominske muzeje žrtvam KGB-ja. Enega sta si ogledala v latvijski Rigi, ko sta se v “hiši na vogalu, iz katere v tedanjih časih sovjetskega režima nihče ni prišel živ” s spoštljivostjo sprehodila po nekdanjih zaporniških celicah, sobah za zasliševanje in mučilnicami. V njih so zaporniki preživljali svoje zadnje dni.
V estonskem Talinu sta se v najstarejši lekarni v Evropi spraševala, kaj neki so zdravili z jelenovim penisom. Na tržnicah sta pasla oči na pisanih stojnicah s piškoti na kilograme, z lokalnimi specialitetami, kot so suhe ribe in lignji ter ogromno vložene zelenjave, s poceni in slastnimi borovnicami in brusnicami ter z dragocenim jantarjem. Pogumna Nina se je okopala v bolj hladnem kot toplem Baltskem morju in je bila strašno navdušena, ko je v Estoniji končno privozila do vasi z imenom Nina. V najlepši spomin pa so se jima vtisnila prostrana močvirja, poraščena z reso, mahovnicami in borovnicami, v objemu katerih sta ob pogledu na tisočera jezera občudovala nepozabne živo ognjene sončne vzhode.
Eno od močvirij s tisočerimi jezerci
Z motorističnega vidika so ju “(rahlo negativno) presenetile ceste, saj so vse ravne in z izjemo glavnih prometnic vse makadamske“. Kot navdušena motorista sta zato komaj čakala kakšno krožno križišče, da sta na poti lahko končno naredila ovinek ali dva. Pred vhodom so ju pričakali veliki napisi z imenom bližajočega se mesta in večkrat na poti sta naletela na “središče Evrope”. Med potovanjem se je neko jutro Primožu pokvaril motor. Zaplet sta rešila s pomočjo s seboj pripeljane servisne opreme in ustrežljivega prodajalca v trgovini z motoristično opremo, ki ju je preusmeril v prodajalno z akumulatorji. Sicer pa nista imela večjih pretresov z izjemo manjše nesreče na parkirišču, ko je voznica pri vzvratni vožnji podrla njuna motorja. Tudi posebnih koronskih ukrepov ni bilo, bi si pa s predolgim fotografiranjem pred mejno tablo z Estonijo skoraj prislužila 14-dnevno karanteno.
Srečo sta imela s sprotnim izbiranjem prenočišč preko spletne platforme Booking. Čeprav včasih vsaj na prvi pogled ni bilo videti ravno obetavno. Spala sta namreč tudi v na zunanji videz neugledni hiši, ki je na njuno veselje v notranjosti vendarle skrivala lep obljubljeni apartma. V najetem bungalovu sta se navihano muzala na terasi, ki je nudila pogled na pokopališče, in se kar nekajkrat sredi noči zabavala ob glasnih zvokih strastnih užitkov, ki so se širili iz sosednjih soban. Sicer pa – kot sta pojasnila – na potovanju za počitek ne potrebujeta veliko, “samo posteljo, kopalnico in kuhinjo“. Zato, da se naspita, osvežita in si lahko kaj dobrega pripravita.
Kirju koer v prevodu pomeni “sledilni pes” in je tradicionalna estonska sladica.
Včasih sta kuhala po prihodu na cilj, še raje sta poskušala lokalne dobrote. Primož je bil bolj zadržan ter je prisegal na preizkušene klobase in salame, medtem ko je Nina vselej poskusila tradicionalno. Jedla sta drugače. Zagrizla sta v posušene kuhane ribe in celo v narodno jed iz baltskega slanika in slanice z močnim vonjem po strohnelem. Jedla sta temen ržen kruh, “ki zdrži 14 dni“, losovo juho, kibinai, maizes zupo, kirju koer, kuhoke … in ob večerih po prihodu na cilj pila pivo in nizko alkoholno pijačo kvas. Del okusov – sladki maizes zupo in kirju koer, mesne žepke kibinai in skutne ploščice kohuke – sta ponudila obiskovalcem potopisnega predavanja. Večini so bili prigrizki všeč, o čemer so ob koncu pričali prazni pladnji, skodelice in kozarčki.
Prekaljena motorista in popotnika sta pustila vtis. Pričakovano, seveda. Zanimiva sogovornika sta polna izkušenj in užitek ju je bilo poslušati. Na motorju preživita praktično vse proste dni v letu; med cestnimi ovinki dopustujeta že od leta 2010, ko sta se vsak s svojim motorjem prvič odpravila na skupno daljšo pot. Do sedaj sta prevozila praktično celotno Evropo z izjemo Skandinavije in Anglije. Večkrat sta obiskala balkanske države – Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Albanijo, Bolgarijo, Romunijo – ter otoke Sicilijo, Sardinijo in Korziko. Letos sta prispela vse do praga Azije – Carigrada -, kjer sta okusila še malo Turčije.
Slikovit mestni trg
Misli jima neutrudno uhajajo v načrte za prihodnje moto pustolovščine. Zavedata se, da je pot okoli Črnega morja zaradi vojnih razmer žal nemogoča, želita si ogledati Skandinavijo oziroma pot na Nordcap, kar pa je zanju trenutno cenovno in časovno precejšen zalogaj. Da, še veliko, veliko imata za povedati, pokazati in za doživeti. Upamo, da se nama nekoč znova pridružita, do tedaj pa jima želimo mnogo brezskrbnih in doživetja polnih moto pustolovščin.
Moto popotovanje po Baltskem trojčku smo pripravili v sodelovanju z Europe Direct Novo mesto in Občino Mirna Peč. V Društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči radi sodelujemo ter seveda dalje snujemo in pripravljamo zanimive in doživetij polne prireditve tudi v prihodnje. V najbolj veselem mesecu skupaj s starši drugošolcev verouka v ponedeljek, 5. decembra, prijazno vabimo na miklavževanje, v četrtek in petek, 22. in 23. decembra, pa z Domom Frata na ogled živih jaslic. Leto bomo v Mirni Peči zaključili z velikim koncertom priljubljenih Čukov z animacijo za otroke in s prazničnim sejmom, ki bo na zadnji četrtek, 29. decembra.
Decembra prijazno vabljeni na Čuke!
Če želite prvi izvedeti, kje se lahko znova prijetno družimo, vas toplo vabimo k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com. Vse dogodke sproti napovedujemo tudi na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na naši čisto sveži spletni strani cetrtkova-brencanja.si. Vedno znova se veselimo snidenja z vami,
Zadnji oktobrski četrtek smo povabili na ustvarjalni dogodek “Pozzzdravljena jesen”. Priredili smo prvi izbor najlepših mirnopeških jesenskih dekoracij, ki smo jih zatem razstavili na vidnih mestih po Mirni Peči.
Pred vrtčevsko enoto Polonca v Mirni Peči se je skupno zvrstilo okroglih 20 čudovitih in domiselnih jesenskih dekoracij povečini iz naravnih materialov. Tričlanska komisija z izjemnim čutom za lepo v sestavi mirnopeškega županaAndreja Kastelica, ravnateljice Osnovne šole Toneta Pavčka Majde Čengija ter nadarjene ustvarjalke in upokojene vzgojiteljice Marte Lužar je preverjala in ocenjevala izvirnost, upoštevanje pogojev in estetiko. Imeli so izjemno težko nalogo izbrati najlepše med najlepšimi, a jim je na koncu vendarle uspelo.
Prvo nagrado v kategoriji skupinskih dekoracij – slasten pladenj sladkih dobrot Pekarne Mirna Peč in brenčaškega medveda – so prejeli šolarji 2.a razreda pod mentorstvom učiteljice Staše Hočevar Zajc. Pri izdelavi “Botre jeseni” so bili pozorni na čisto vsako še tako majhno pozornost, na usklajeno barvno razgibanost in na uporabo čim več naravnih materialov. Prva nagrada za posamični izdelek – drugi brenčaški medved – je šla v roke četrtošolca Martina Parklja, ki je iz buč, koruznih storžev in lesa ustvaril hecno in domiselno dekoracijo “Ata pa mama”. Drugouvrščeni Matevž Perpar Zupan je na slikarskem platnu iz listov, vejic, koruze in naravne barve iz kurkume uprizoril nočni gozd z netopirji, ježkom in lunico na nebu, Alenka Lužar pa je slavila kot tretja s “Sramežljivim škratom” iz živobarvnega listja.
Brenčači vsem nagrajencem iskreno čestitamo ter se zahvaljujemo članom komisije in sponzorjem nagrad – Pekarni Mirna Peč za okusne in omamno dišeče dobrote, Zavodu Villa Artemida za podarjene ure jezdenja in šivilji Brigiti Rupnik, ki je zašila in podarila rutici za mehka brenčaška medveda. Zahvalo izrekamo tudi vsem obiskovalcem in izdelovalcem jesenskih dekoracij. Vsi prelepi izdelki že krasijo središče Mirne Peči in lepo vabljeni, da si jih pobliže ogledate.
Poleg izbora je bilo na brenčaškem dogodku znova zabavno, pestro in zanimivo. Na obisk sta se povabili strašili, ki se nikakor nista mogli zediniti, ali bi stali pri miru ali bi se raje malce razmigali. Naleteli sta namreč na težavo, kajti med stalnim mirovanjem v službi odganjanja nadležnih kradljivih ptic s poljščin sta pozabili, kako se sploh gibati. Na srečo so jima na pomoč priskočili prijazni otroci z nekaj vajami, s katerimi sta si ogreli lesene noge. Skupaj so prav tako naredili bojni načrt, kako pregnati strah v kosti najstrašnejši sraki, in pred odhodom na rob polja povabili na prihodnje brenčaške dogodke.
Zadnji novembrski četrtek, 24. novembra, v Kulturnem društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči lepo vabimo na potopisno predavanje motoristke Nine Mikec. Obiskovalci boste lahko uživali v predstavitvi popotovanja po baltskih državah in se razvajali ob pokušanju kulinaričnih dobrot. V najbolj veselem mesecu v letu pa se v četrtek, 29. decembra, v Mirno Peč po dolgem času vračajo priljubljeni Čuki. Decembrski koncert bo predvidoma na prostem, obiskovalci pa boste poleg kakovostne glasbe in nepozabne zabave deležni še odlične hrane in pijače ter raznolike ponudbe na prazničnih stojnicah.
Če želite biti prvi obveščeni o vseh podrobnostih, vas vabimo k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com. Vse dogodke sproti napovedujemo tudi na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na naši čisto sveži spletni strani cetrtkova-brencanja.si. Dobrodošli v našo družbo.
Na zadnji septembrski četrtek je bilo v Mirni Peči znova lepo. Člani Kulturnega društva Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in Društva vinogradnikov Mirna Peč smo v sodelovanju z Osnovno šolo Toneta Pavčka ter z Muzejem Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka povabili na prireditev “Čar vina in trgatev Pavčkove trte”.
Osrednji gost je bil Jože Rozman, vinski publicist, pisec o vinu in kulinariki, somelje, degustator in velik poznavalec čisto vsega vinskega. Z Matejem Grando, priznanim mirnopeškim vinarjem in članom Društva vinogradnikov Mirna Peč, sta se pogovarjala o knjigi “Čar vina”, ki jo toplo priporočajo vsem vinoljubcem. V njej lahko uživate sami ali v družbi najljubših, kajti po navedbah založbe Beletrina gre za “popolno knjigo, v katero se lahko ob kozarcu dobrega vina poglobite sami ali o njej razpravljate v krogu najbližjih, s katerimi je vino tudi najlepše deliti.”
Vinski publicist, pisec o vinu in kulinariki, somelje, degustator in velik poznavalec čisto vsega vinskega, Jože Rozman, ter priznani mirnopeški vinar in član Društva vinogradnikov Mirna Peč, Matej Granda
Tudi Jože Rozman najraje deli vino z najdražjimi. Ve, da je tedaj žlahtna kapljica najslajša. V intimnem in zanimivem pogovoru je med drugim razkril, da je prvič okusil vino že pri sedmih letih. Tedaj se kot deček na slavnosten birmanski dan nikakor ni zmogel upreti sijočemu zlatorumenemu napoju. Mamilo ga je iz kozarcev na mizi in moral je posrkati enega, dva, tri … požirke. Vse je tudi dodobra začutil, kar pa seveda ni bilo niti najmanj po godu domačim. Ko so opazili njegovo vrtoglavico, so ga nemudoma poslali v posteljo, rekoč: “Pijanček mlad, le kaj bo s tabo?!“
Čar vina je okusil in ponotranjil leta pozneje in zatem prav v vsakem vinu išče edinstvenost. Zna ugotoviti, da se sleherno ponaša s svojo lastno barvo, vonjem in okusom – lahko diši po gozdnih sadežih ali po bezgu, je iskrivo ali žametno, bogatega, globokega, melodičnega okusa … Neskončno je vin in vsako govori zase, je pojasnil in obenem izpostavil, kako zelo je ponosen in vesel, ker sta se v zadnjih letih povsod po svetu in tudi pri nas povečali tako kakovost pridelanega vina kot tudi kultura pitja. “Pivci imajo čedalje bolj spoštljiv odnos do vina, ki je resnično edinstvena vrednota na svetu. Predstavljajte si svet brez vina, kako drugačen bi bil,” je razmišljal.
Tudi mirnopeški vinogradniki si ne morejo zamišljati sveta in življenja brez vina. Pridni so. Vsako leto skrbno obdelujejo vinograde, obrezujejo, podtikajo, negujejo trte, jih varujejo pred boleznimi in škodljivci, se veselijo ob trgatvah in nato potrpežljivo pričakujejo novo letino. Vsako leto se trudijo pridelati kar se da kakovostna vina in uspeva jim. Tudi tokrat so navdušene pivce na pokušini razvajali z odličnima mirnopeškima sortama – s pinojem in s črno frankinjo.
Obiskovalci so poleg zgoraj opisanega spoznali čudoviti cvičkovi princesi Anjo Smerke in Eriko Gracel in izvedeli, da je Pavčkovi trti po lanski pozebi dozorelo približno 5,5 kilograma žametne črnine. S hecnim hišnikom Štefom so dražili najtežji grozd, ki ga je za vrednost Štefovih tedenskih malic odkupil “gospod v lepi obleki” ter se razvajali ob nastopu glasbenice Iris Bečaj in se razveselili poskočnih viž mirnopeških harmonikarjev.
Pestro, prešerno in zabavno je bilo in pozno četrtkovo popoldne se je ob prijetni družbi in dobri žlahtni kapljici zavleklo v krasen večer poln vtisov, spoznanj in večnih spominov. V tovrstnem vzdušju delujemo tudiv Kulturnem društvu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči, kjer že snujemo in pripravljamo zanimive in doživetij polne prireditve tudi v prihodnjih mesecih. Če želite biti obveščeni, vas vabimo k prijavi na mailing listo cetrtkova.brencanja@gmail.com. Vse dogodke sproti napovedujemo tudi na Facebook in Instagram profilu Četrtkova brenčanja v Mirni Peči in na spletni strani cetrtkova-brencanja.si. Dobrodošli v brenčaško družbo, ne bo vam dolgčas!
